Drobižek, ki rad posluša Mozarta, ima prijateljice hobotnice in ga varuje oranžni objem
Sva ponosna starša junaka Lana, ki je v najini življenji vstopil 10. novembra 2018, velik za dlan (23 tednov 3/7, rodil se je 17 tednov pred predvidenim terminom poroda). Zapis in zahvala sta namenjena vsem zaposlenim v porodnišnici Ljubljana, dr. Kornhauser Cerar in njenim sodelavcem na Enoti za intenzivno nego in terapijo (v nadaljevanju EINT), Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom, dr. Korošec in dr. Trojner Bregar za skrbno spremljanje poteka nosečnosti, fizioterapevtki Tjaši, vsem izdelovalkam “prijateljic hobotnic”, dr. Zavrl in fizioterapevtki Maji v razvojni ambulanti, Lanovi pediatrinji dr. Mole in njenim sodelavkam, staršem prezgodaj rojenih otrok in najinim prijateljem. Še posebej Tanji za njen oranžni objem.
Prenatalno in perinatalno obdobje
Kot večina staršev sva se tudi midva junija 2018 neizmerno razveselila, da bova postala starša. V tistem trenutku se mi je prikradla misel: “Veselili se bomo vsakega koraka”. Niti slutila nisem, da bodo tako zelo strmi. Kmalu po prvem pregledu sem čutila, da se nama bo pridružil fantek. Izbrala sva mu ime LAN (črka A nam je skupna, večno ga bo objemal očkov L in mamin N). V dnevnik sem zapisala: “To je ime za fantka, ki bo nežen, vedoželen in hkrati čvrst kot laneno seme”. Nestrpno sva pričakovala morfologijo (29. 10. 2018). Po kliničnem pregledu sem bila, zaradi ugotovljenih zapletov pri poteku nosečnosti, premeščena na Oddelek za patološko nosečnost v porodnišnici Ljubljana. Že v tem koraku sistema zdravstvenega varstva se je pokazalo, da je bila najboljša oskrba, ob pravem času in na pravem mestu. Prve ure sem bila šokirana, nato pa sva se odločila, da bomo zmogli. Priznam, da sem se razveselila vsakega dne, vsake jutranje in večerne vizite ter kontrole Lanovega srčnega utripa. Hitro sem se organizirala, prebirala knjige, naredila še kakšno, meni ljubo, epidemiološko analizo. Z Lančijem (uterus) sva poslušala Mozarta, njegovo priljubljeno uspavanko in pesem avtorice Darje Švajger z naslovom Sončen dan. Dovolila si bom povzeti del besedila: “Poletiva nekam daleč stran, kjer škrlatno sonce obliva žametna polja sanj. Ubeživa plaho kot nekoč na razpotju starega klasja. Počakajva noč, da spočne nov sončen dan”.
Glede na različnost, ki nas bogati, mora vsak najti svoj smisel življenja, kar je zapisal že utemeljitelj salutogeneze Aaron Antonovsky leta 1979. Meni je vizualizacija, kako vsi trije ubežimo na “žametno polje sanj in dočakamo nov sončen dan”, pomagala, da smo šli korak za orakom po strmi poti.
Rojstvo
“Prezgodnje rojstvo: ko je bila zagotovljena najboljša oskrba, ob pravem času in na pravem mestu” (slogan, Svetovnega dneva prezgodaj rojenih otrok, 17. 11. 2019).
Ob skrbni oskrbi osebja v porodnišnici Ljubljana, neizmerni ljubezni in pogumu naju obeh, je najin drobižek ugledal luč sveta. Takoj, ko sem ga uzrla, sem vedela, da bomo zmogli. Še danes se spomnim najinega prvega dotika in mojega sporočila: “Lan verjamem, da boš zmogel, dopuščam tudi drugačen izid. Zapomni pa si, da boš za vedno najin dar in midva tvoje sonce”. Kljub visoki stopnji koncentracije in poguma, so se mi v misli nehote prikradli epidemiološki podatki o verjetnosti preživetja, kakovosti preživetja… ampak ne glede na to, sem svoj pogum vztrajno gradila z Einsteinovo enačbo E = mc² (enačba obravnava razmerje med maso in energijo). Da je pomembno prepletanje energije, mi je potrdil sonček nad inkubatorjem, kjer je bilo zapisano ime Lan
(…“takrat smo ubežali na žametno polje sanj in dočakali sončen dan…”).
Sporočilo za vse starše: v tistem trenutku se ti, ne glede na razsodnost, ustavi čas in začneš verjeti, da se lahko zgodi čudež. Lana sem pogledala in sporočila v njegove misli: “Če boš zmogel, se bori z vso strastjo, midva bova s tabo”.
Vedno bom neizmerno hvaležna dr. Kornhauser Cerar, da mi je omogočila, da sem po porodu na EINT obiskala najinega drobižka. Situaciji navkljub, mi je bilo prijetno, saj še nikoli v življenju nisem videla in čutila toliko ljubezni in predanosti, kot jo premore osebje, starši in ostali sodelavci na EINT. Z Lanovim očkom sva žarela od ponosa, da sva prejela najlepši naziv: Lanova mami in Lanov očka. Hkrati sem začutila pomirjenost, saj bo Lan v inkubatorju imel prijetno družbo - prekrasno rumeno – zeleno prijateljico hobotnico.
V spominu mi je ostal prihod na oddelek D po porodu, ko mi je sestra dejala: “Kar zaspite, če bo karkoli narobe, vas bodo zagotovo poklicali”. Mogoče se je samo meni dozdevalo, da je na oddelku ves čas zvonilo in še danes se spomnim, kako sem bila ves čas na preži.
Prvi Lanov dom EINT (Enota za intenzivno nego in terapijo, porodnišnice Ljubljana)
Z Lanovim očkom sva vsak dan nestrpno pričakovala čas za obiske (prihod dr. Kornhauser Cerar, ki je bila Lanova babica Valkira in njeno besedno zvezo: “Gremo naprej!”). Sestram na EINT je bilo kmalu jasno, da ob 23.00 zvečer in 6.00 zjutraj pokliče Lanov očka in povraša za drobižka. Starši, vedite, da je za vaše drobižke na voljo najboljša oskrba, vaša vloga je biti starš in zaupati osebju. Osebje na EINT je imelo velik posluh tudi za najino željo, da bi Lan poslušal Mozarta (kakšna organizacija: še isti dan je zvečer Lan že poslušal svojo priljubljeno glasbo).
Bili pa so tudi trenutki, ko sva z Lanovim očkom nemočno zrla na ekran nad inkubatorjem, kjer sta se prikazovala podatka nasičenosti arterijske krvi s kisikom in srčni utrip. Glede na Lanovo ekstremno prezgodnje rojstvo in nezrelost organov so se namreč pojavili tudi za to gestacijsko starost pričakovani zdravstveni pojavi: težave z dihanjem, tri mesece dihanje s pomočjo kisika, dvakrat bakterijska okužba, pogoste aspiracije, povišan sladkor in še bi lahko naštevala. Spominjam se prvega oftamološkega pregleda in mojih pomislekov - kaj bo z Lanovim vidom? Lanov očka mi je nekega dne, ko mi je bilo zares težko, dejal: “Zapri oči in pojdi k Lanu, objemi ga in bodi z njim“. In tako je bilo vsak dan. Z očkom sva najinemu junaku tudi dnevno prebirala zgodbo o mačku Muriju, mu pripovedovala številne dogodivščine in izkazovala vso ljubezen ter vizualizirala dni, kako bomo skupaj odšli “na žametno polje sanj in ugledali sončen dan…”.
Prvega kilograma smo se neizmerno razveselili (19. 12. 2018). Lanči je dobro napredoval, zato sem bila neizmerno srečna deseti dan po njegovem rojstvu, ko je dr. Kornhauser Cerar dejala: ”Danes se pa bo drobižek “kengurujčkal””. Vsaka mama, ki je to doživela, me razume. Občutka se ne da zliti na papir. dr. Kornhauser Cerar je dejala, da sva z očkom imela nasmeh Mone Lise, Lanči pa odlično saturacijo.
Poseben je bil tudi dan (3. 1. 2019), ko je bil najin junak premeščen iz intenzivne terapije na intenzivno nego. Za nekoga majhen korak, a velik za nas tri in za osebje.
Kljub neizmernem veselju me je obdajal dvom. Pričelo se je rokovanje, hranjenje… Pa sem si dejala:”Sedaj pa si mama v pravem pomenu besede, to bo pa krasen izziv”. Čas bivanja na intenzivni negi je dodajal barve v našo zgodbo: skozi prizmo številnih pogovorov z mamicami, sestrami v poznih večernih urah, prva hranjenja po steklenički… In ne bom pozabila, kako nama z Jasmino nikakor ni uspelo spraviti drobižka v pravilni položaj in obenem vključiti še “handling”. Dovolite mi analogijo, kot čas, ko se človek prvič vpiše v avtošolo.
Slovenski sistem zdravstvenega varstva je kakovosten, saj mamam omogoča bivanje v porodnišnici. Na voljo je tudi apartma za mame “dolgo progašice”. V apartmaju smo vse mame delile podobne zgodbe. Dolgi pogovori, objem, ko si ga potrebval, stisk roke, vse to in še več zares deluje terapevtsko. Zagotovo smo stkale vezi za vse življenje. Velikokrat se mi v spomin prikradejo naši dolgi večeri ob brezalkoholnem pivu, čaju za dojenje (da bo veliko mleka za naše borce). Kako smo se razveselile in proslavile vsak odhod mamice in naših junakov na oddelek.
V porodnišnici je vzpostavljen tudi sistem za črpanje materinega mleka. Priznam, da me je pri prvem obisku laktarija kar stisnilo pri srcu (mislila sem si saj to je edino, kar lahko narediš za svojega junaka), vendar je kljub temu na srečo mleko kmalu steklo. Izpostavila bi izredno skrbno osebje v laktariju, ki deluje skladno z vsemi higienskimi standardi ter pripravo “dobrot” za naše drobižke. Če mi je bil laktarij prve dni neljubi prostor, mi je kmalu predstavljal stičišče druženja, pogovorov…
Ne glede na vse je gotovo še prostor za izboljšave. Obenem pozivam tudi odgovorne, da v luči dobre oskrbe za matere in otroka razširijo tovrstne oddelke.
V času Lanovega bivanja na EINT smo v mesecu decembru skupaj z osebjem in našimi borci doživeli praznično obdobje. Starši smo na namensko drevesce zapisali pozitivne misli. Omogočeno nam je bilo tudi, da smo prehod iz starega v novo leto doživeli z našimi junaki. Nama najlepše novoletno prazovanje z ljudmi, ki si zalužijo več kot lepo besedo in objem.
Za vse nas je bil 7. 2. 2018 poseben dan, saj sva bila z Lanom premeščena na oddelek C. Preplavljala me je mešanica občutkov: na eni strani so bila dejstva, da se je v treh mesecih vzpostavila dnevna rutina, občutek varnosti in zaupanja,hkkrati pa sem globoko v sebi že od prvega dne zrla v dan, ko bova z Lanom skupaj na oddelku. Ocenjujem, da je bil prehod na oddelek lep in tudi adaptacijski čas primerno doziran. Z Lanom sva namreč na oddelku preživela 10 dni. Še danes mi odzvanjajo besede dr. Kornhauser Cerar: “Kolikor boste potrebovali, tudi jaz potrebujem nekaj časa, da spišem tole “telenovelo””. Še vedno sem vedela, da je osebje EINT blizu, pa tudi na oddelku C so bile sestre vredne zaupanja. Sporočilo za vse mame: “Prvo noč ne spite!” Sama sem bila razpeta med opazovanjem Lana in saturatorja, dokler nisem od utrujenosti tonila v spanec. Kljub temu, gre za globok občutek, ki daje pomen življenju, ko si ves dan skupaj s svojim otrokom.
Po natančno 100 dnevu bivanja v porodnišnici Ljubljana (18. 2. 2018) pa je le napočil naš čas, na katerega smo upali že od prvega dne: da naš Lan lepo napreduje in da gremo domov. Spomnim se, v reševalnem vozilu sva se z Lanom prijela za roko in me je reševalec vprašal: “Gospa, lahko gremo? Potrebuje otrok kisik?” in sem dejala: “Lan bo zmogel, vem in verjamem že od prvega dne!”
Prihod domov in obdobje do prvega leta
Ne znam opisati sreče, nasmehov, radosti, ko je naš borec Lan prišel domov. Navdušenje babic in dedka je bilo neizmerno, zares so žareli od ponosa. Začelo se je obdobje spremljanja Lanovega razvoja, kot vseskozi do sedaj smo se razveselili vsakega napredka. Lanu smo želeli dati čas…. Lan je sčasoma postajal pravi telovadec, ki z veseljem obiskuje fizioterapevtko Majo. Po besedah dr. Zavrl se pri Lanu odražata čas in napor, ki mu ga namenjata starša, saj je fantek zelo vzdržljiv in vztrajen ter razvojno dobro napreduje. Z Lanovim očkom sva ob besedah dr. Zavrl iz razvojne ambulante žarela od ponosa. Zares se iz srca razveselimo vseh razvojnih napredkov, uživanja prve trde hrane, prvih zobkov in kobacanja pri enem letu (korigirano 8. mesecev).
Sporočilo
Velikokrat citirani slovenski pesnik, Tone Pavček je zapisal: “Na svetu si, da gledaš sonce, na svetu si, da greš za soncem, na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.”
V času Lanovega bivanja na EINT je večinoma sijalo sonce, ker pa je življenje že samo po sebi kontinium prostora in časa, pa so včasih izza oblakov prikradle tudi sence.
Ob pomoči osebja v Porodnišnici Ljubljana od ginekologov, babic, pediatrov in sester na EINT, staršev prezgodaj rojenih otrok in prijateljev smo zmogli. Še danes mi odzvanjajo najlepše besede, zame poezija, ki sem jih slišala: “To pa sta mamica in očka od Lana”.
Naj ima zapis globalen pomen v luči pre/perinatalne, neonatalne in postnatalne oskrbe v slovenskem prostoru, kjer so bili v pravem času in prostoru strokovnjaki za medicinsko oskrbo in ljudje, ki so nas v metaforičnem smislu objeli. Zapis predstavlja dogodke iz preteklosti, daje pomen sedanjosti in predstavlja temelj in izzive za prihodnost za vse nas.
Ponosna in hvaležna mami in očka, ki imata Lana rada do lune in nazaj, tisočkrat okrog sveta, E = mc².
